Ni tako pomembno koliko denarja zaslužite, kot je pomembno to, kaj z njim storite. Se strinjate? Narejenih je bilo že veliko raziskav in verjetno ste tudi sami to že slišali, še posebej če ste se kdaj pogovarjali s finančnim svetovalcem ali pa ste morda pristaš CNBC ali pa drugih televizijskih programov, na katerih večinoma govorijo o financah. Vsi v prispevkih glede osebnih financ poudarjajo tri številke: 5, 15 in 80. 5 odstotkov, 15 odstotkov in 80 odstotkov. Kot so pokazale raziskave, je 5 odstotkov svetovnega prebivalstva premožnih, ustvarili so generacijsko bogastvo. To pomeni, da nekdo ustvari dovolj premoženja, da bi se lahko upokojil, nima dolga in ko premine, celotno premoženje prenese na naslednje generacije. 15 odstotkov je srednjega razreda – imajo nepremičnino, nekaj prihrankov, normalno gredo na dopust in jim je udobno. In čisto nič ni narobe s temi 15 odstotki prebivalstva. Kje mislite, da se nahaja preostalih 80 odstotkov svetovne populacije? Potencialno 80 odstotkov vseh bralcev (če smo že pri številkah in razmerjih) bo v svojem tretjem življenjskem obdobju: A – moralo delati, da bi se lahko preživljali. Ali B – bo odvisnih od države in svojih sorodnikov. Nekateri si verjetno zdaj v glavi dopovedujete: »Bolje za moje otroke, da bodo uspešni«. Lahko pa za prihodnost začnete skrbeti sami z varčevanjem v investicijskih skladih.
Ljudje v današnjem svetu nimamo dovolj časa, da bi razmišljali o naložbah in denar damo v banko. Banka sredstva obrestuje po obrestni meri, nižji od 1%, sama pa išče naložbe, ki ji prinašajo precej višje donose. Ljudje, ki se ne ukvarjajo z naložbami, si zaradi tega morajo najeti finančnega svetovalca, kar lahko na začetku predstavlja tudi znaten strošek. Obstajajo tudi brezplačna svetovanja in razna izobraževanja, ki bi se jih moral udeležiti vsak, saj se lahko tudi tam kaj naučimo.
Zakaj varčevati v skladih?
Čeprav večina Slovencev ni neposredno udeleženih v dogajanju na borznih parketih, se je večina že srečala z naložbenim tveganjem ali pa je v borznem dogajanju udeležena posredno. Če kot direktne investicije štejemo deleže v podjetjih in enote investicijskih skladov, lahko kot posredne štejemo razna naložbena življenjska zavarovanja in pokojninske sklade.
Koliko od vas se je že srečala z eno od prej naštetih možnosti? Iz tega vprašanja sledi moje naslednje vprašanje: koliko od vas je strukturo naložb kdaj prilagodila svojemu profilu tveganja in času varčevanja, ki ga še imate pred seboj? Ne pravim, da se izpostavljate previsokemu tveganju. Največkrat opažam, da se ljudje izpostavljajo prenizkemu tveganju, kar je lahko enako nevarno za vaše blagostanje v prihodnosti, kot če se izpostavite previsokemu tveganju.
Če ste kdaj posvetili nekaj malega časa izobraževanju na področju investiranja, potem že veste, da v mlajših letih morate več poudarka dati na bolj tvegane delniške naložbe. Ko se bližate upokojitvi oziroma dosegi cilja, bi morali nižati delež delniških naložb in dodajati več obvezniških naložb in naložb, ki prinašajo fiksne donose. Vsaj tako veleva pravilo, s katerim se je težko strinjati, v kolikor bodo prihranki namenjeni periodičnemu izplačevanju v pokoju. Če ne boste izkoriščali potenciala trgov, lahko računate na manjšo vsoto prihrankov, ko boste dosegli obdobje, v katerem boste začeli s periodičnim izplačevanjem sredstev. Zato je lahko tudi preveč varen pristop k varčevanju nevaren za vaše blagostanje v prihodnosti. Kot smo že večkrat izpostavili, če je pred vami daljše obdobje varčevanja, torej okoli 20 let, potem je izbira bolj varnih naložb za periodična vplačevanja primerna le zaradi omejitve vašega strahu ob padcih, do katerih na trgu občasno prihaja.
Tudi prilagoditve že sklenjenih rešitev, četudi minimalne, so pomembne in lahko v prihodnje odigrajo veliko razliko pri končnem rezultatu. V prvi fazi je smotrno pregledati, katere produkte imate sklenjene. Do podatkov lahko pridete s poizvedbo pri posameznem ponudniku, s katerim imate sklenjeno pogodbo oz. menite, da imate. Iz prakse lahko povem, da je primerov, ko oseba niti ne ve, ali varčuje v enem od zgoraj naštetih produktov, zelo veliko. Še več pa je takih, ki ne vedo koliko sredstev imajo privarčevanih in kakšna je struktura prihrankov. Oboje je lahko velik razlog za skrb. Morda imate preveč varno strukturo sredstev v pokojninskih skladih in še niste izkoristili možnosti prenosa sredstev v bolj dinamično strukturo naložb. Obstaja tudi visoka verjetnost, v kolikor varčujete v naložbenem zavarovanju, da preveč sredstev namenite zavarovanju, ki ga ne potrebujete, v naložbo pa gre manjši del zneska, kot bi lahko. Ali sploh potrebujete naložbeno zavarovanje ali je bolje pogledati v smeri možnosti, da se potrebno zavarovanje sklene posebej, varčevanje pa direktno pri ponudniku varčevanja, s čimer se izognete dodatnemu strošku posrednika? Gre za enostavne korake, pri katerih lahko ugotovite, kaj sploh imate sklenjeno, koliko denarja imate privarčevanega, na kakšen rezultat lahko računate in nenazadnje, če je pričakovani rezultat v skladu z vašimi cilji. Ob popolni sliki produktov, ki jo boste imeli, se lahko bolj enostavno lotite optimizacije z namenom znižanja nepotrebnih stroškov in dosege boljšega rezultata.
V kolikor stroške znižate le za 3 odstotke, je to primerljivo s 3 odstotki višjo donosnostjo ob nespremenjeni stopnji tveganja. Zato je pregled sklenjenih produktov v smeri optimizacije koristen za vse ljudi. V najslabšem primeru boste imeli nekoliko boljšo predstavo koliko sredstev boste imeli na računu ob upokojitvi.
Prednosti periodičnega varčevanja
Poglejmo hipotetičen primer. Recimo, da na leto zaslužite 100.000 evrov. Vem, ni ravno vsakdanja plača. Priznam pa, da je veliko lažja za ponazoritev in preračun. Na leto boste na stran dali 12 odstotkov svojih prihodkov, torej 12.000 evrov. Sredstva boste investirali vsakič ob začetku leta, letna obrestna mera pa bo znašala šest odstotkov. To višino sem izbral zaradi pričakovanj, da bi najmanj takšno povprečno obrestno mero moral doseči vsak dolgoročni varčevalec. Samo dolgoročno povprečje trga je sicer višje, a varčevalci zaradi stroškov, lovljenja vrhov in paničnih reakcij po navadi dosegajo nižjo donosnost.
Po treh letih bi na stran dali že 36.000 evrov, sredstva pa bi se ves ta čas obrestovala. Privarčevanih bi imeli 40.500 evrov, torej le 4500 več, kot ste jih investirali. Tako nizek skupni donos zelo težko spodbudi varčevalne navade. Odločite se, da boste kljub temu še naprej vztrajali in po 12 letih boste doživeli nekaj presenetljivega. Do takrat boste na stran dali 144.000 evrov, privarčevanih sredstev na računu pa boste imeli kar 215.000 evrov. In to ni več tako slabo, kajne? Kar je še bolj zadovoljivo, je to, da boste v 12. letu na račun obresti prejeli 12.146 evrov, kar je malo več, kot ste dali na stran. V tistem trenutku boste dosegli točko preloma.
Na tej točki povprečni vlagatelj, zahvaljujoč rasti in varčevalnim navadam, prejme dodatno psihološko spodbudo, portfelj pa eksplozivno rast. Od nekaj manj kot 215.000 evrov na koncu 12. leta boste presegli 500.000 evrov že v 21. letu, 1.000.000 evrov v 30. letu in skoraj 2.000.000 evrov v 40. letu varčevanja.
Moramo upoštevati tudi inflacijo. Pri donosnosti jo moramo vzeti v zakup, in če bo dolgoročno znašala dva odstotka, to pomeni, da bo realna donosnost vašega portfelja štiri odstotke. Ampak če bomo imeli dvoodstotno inflacijo, bo temu primerno rasla tudi vaša plača in je priporočljivo, da sorazmerno s tem prilagajate tudi varčevalne navade oziroma znesek, ki ga namenjate za varčevanje. Kljub temu pri vsem skupaj upoštevajmo še te postavke. Po 40. letih varčevanja bi na računu imeli 2,6 milijona evrov. Ker bi inflacija kupno moč evra znižala za 55 odstotkov, pomeni, da bi realno privarčevali 1,2 milijona evrov.
Najpomembnejšo vlogo pri vsem skupaj pa igra čas. Recimo, da bi začeli varčevati le pet let pozneje, torej bi varčevali 35 let. Namesto realnih 1,2 milijona evrov bi na računu imeli nekaj nad 900 tisočaki, kar ni malo, a kar 22 odstotkov manj kot prej.
Torej, periodično varčevanje mora biti dolgoročni proces, ki zahteva veliko mero discipline, v zameno pa ponudi dobro nagrado v obliki varnosti ob naši upokojitvi. Čeprav se skoraj vsak posameznik na začetku spopada s počasno rastjo, se mora zavedati, da bo nekoč dosegel točko preloma in mu bo portfelj prinašal več sredstev, kot jih investiramo, že samo na račun obresti.
Zgodovina vzajemnih skladov
V razvitih državah vzajemni skladi niso nič novega – omemba prvega vzajemnega sklada sega v leto 1774 na Nizozemskem. Najstarejši še aktivni vzajemni sklad (MFS Massachusetts Investors) je letos dopolnil 85 let. Čeprav je bil do leta 1928 dostopen samo izbranim vlagateljem je MFS Investment Management predstavil način, kako lahko vlagatelji združijo svoja sredstva z namenom ustvarjanja dobička. Ideja je temeljila na tem, da bi na ta način ponudili malim vlagateljem dostop do večjega števila delnic in upravljavcev, ki so bili sicer za njih predragi.
Ustanovitev sklada MFS Massachusetts Investors velja za začetek moderne dobe vzajemnih skladov. Do leta 1929 je na trgu obstajalo 19 odprtih vzajemnih skladov ter skoraj 700 zaprtih skladov. Kriza leta 1929 je stvari obrnila v prid odprtim skladov, saj so uspeli preživeti Veliko depresijo, med tem ko so zaprti skladi večinoma propadli. Do take prednosti so prišli ravno zaradi svoje odprte narave, saj so vlagatelji lahko prosto vstopali in izstopali iz naložbe. Vse skupaj je posledično vplivalo na vzpostavitev regulative in nadzornika z namenom zaščite malih vlagateljev, industrija pa je doživela razcvet. Do začetka 50-ih let prejšnjega stoletja je obstajalo že več kot 100 skladov, kapitalski trgi pa so dosegali nove rekorde, kar je priljubljenost skladov v očeh vlagateljev le še povečalo.
Za pomemben mejnik velja izpostaviti tudi leto 1971, ko sta William Fouse in John McQuown iz Wells Fargo ustanovila prvi indeksni sklad. Na tem konceptu je legendarni John Bogle zgradil Vanguard Group, velikana v svetu vzajemnih skladov, znanega po indeksnih skladih z izjemno nizkimi stroški. Dogajanje je v industriji skladov imelo podoben učinek, kot ga je imela industrijska revolucija na svetovno gospodarstvo. V kombinaciji z robustno rastjo svetovnih borz so upravljavci skladov postali superzvezdniki, koncept velikih skladov z vedno nižjimi stroški pa se še naprej razvija, vpliv pa se danes kaže predvsem v številu vzajemnih skladov.
Po stabilnem naraščanju v zadnjih dveh desetletjih se je število klasičnih vzajemnih skladov v zadnjih nekaj letih znižalo. Družbe za upravljanje ustanavljajo vedno manj skladov, obstoječe pa likvidirajo hitreje kot prej. Dogajanje je pozitivno za industrijo, saj se bodo manjši (in dražji) skladi postopoma umaknili s trga in bodo vlagateljem ostali na voljo boljši in cenejši skladi. Danes obstaja na svetu približno 2,5 odstotka manj vzajemnih skladov, kot jih je bilo konec leta 2015. Od začetka leta 2016 pa se je trend obrnil in se vsako leto likvidira več investicijskih skladov, kot pa se jih na novo ustvari. Podatek je pomemben še toliko bolj, če v obzir vzamemo dejstvo, da je število skladov od leta 1999 do konca leta 2015 naraslo s 4.919 na 8.138.
Slovenska industrija vzajemnih skladov je v svetovnem merilu zelo mlada. Kljub temu je v dobrih dveh desetletjih obstoja doživela veliko – od raznih afer in ene največjih finančnih kriz, do največje rasti delniških trgov v zgodovini. Od ustanovitve prvega vzajemnega sklada v Sloveniji je minilo že 30 let. Prvo leto povprečnih negativnih donosov so slovenski vzajemni skladi zabeležili šele v letu 2008, po sedemnajstih letih delovanja.
Najpogostejše napake in tveganja
Na kaj pa moramo biti najbolj pozorni, ko se lotimo investiranja? To je tveganje in še pomembneje … zavedanje stopnje tveganja ter potencialnih napak, ki so s tem povezane. To je tisto nekaj, kar v glavi enega vlagatelja portfelj z 90 odstotki delnic smatra za najmanj tveganega na svetu, v glavi drugega pa najbolj. Zavedanje je tisto, v kar se prepričamo oz. nas prepričajo drugi in vpliva na to, da je prvi vlagatelj prepričan, da ima univerzalen portfelj, ki bo neprestano rasel. Vsi želimo imeti tak portfelj – ne delniški ampak univerzalen … tak, ki bo samo rasel, tveganja pa ne bo. Eden izmed zadnjih poskusov ustvaritve univerzalnega portfelja se je v svetu končal katastrofalno … Je morda kdo vas slišal za osebo po imenu David Li? Gre za matematika, ki je za investicijske banke razvil formulo, s katero so ustvarili CDOje … in zaradi tega je bil tudi med glavnimi kandidati za prejem Nobelove nagrade. A vsi vemo, da če je nekaj predobro, da bi bilo res in če nekaj uporabljajo čisto vsi, je rezultat nasprotje tega, kar pričakujemo. Vsi vemo kaj je sledilo, saj so se tveganja realizirala in je svet zapadel v najhujšo krizo po Veliki depresiji.
Tveganje je le ena ovir, katere srečujem v svojem poslu. Med glavne ovire bi štel najpogostejše napake, ki jih počno vlagatelji:
1. Dobra delnica znotraj slabega sektorja. Vlagatelji se neprestano srečujejo z dilemo, prodati ali držati delnice podjetja, za katerega verjamejo, da je najboljše na trgu oz. v panogi, v katero investirajo. Ampak kaj storiti, če ves trg pada in morate zato iz dneva v dan spremljati svojega paradnega konja, kako mu pada vrednost in z njim kopnenje vašega premoženja? Čeprav se mnogi upirajo prodaji takih delnic, še posebej, če gre za delnice podjetja, ki ustvarja visoke dobičke in je malo zadolženo, se pogosto izkaže, da posedujejo delnice, katerih vrednost pada preprosto zato, ker se podjetje nahaja v sektorju, ki je na poti navzdol. Zelo dober primer je dotcom kriza, pri kateri je kriza v znižala vrednost še tako dobrim podjetjem.
2. Čustvena navezanost. Vložili ste veliko svojega časa, truda, znanja in izkušenj v analiziranje posamezne naložbe, zaradi česar ste si ustvarili »zgodbo«, v katero verjamete in na podlagi katere ste izbrali naložbo. V kolikor ste preveč prepričani v »svoj prav«, ker je to vaša lastna zgodba in ste na nek način celo čustveno navezani in ponosni na izbiro, ste na dobri poti, da boste na koncu ustvarili izgubo. Eden glavnih vzrokov, da investitor, dobro podkovan s teoretičnim znanjem in izkušnjami, na koncu konča v »rdečem«, je ravno velika količina dela in časa, ki ga je namenil iskanju prave delnice. Čustvena navezanost na delnico ni nič drugega, kot človeški ego in potreba po »imeti vedno prav«. Ampak, bi želeli imeti prav ali bili bogati?
3. Vsak dobiček je fiktiven, dokler naložbe ne prodate. Dobiček vaše naložbe je, dokler je ne likvidirate, zgolj fiktiven. Nesmiselno je živeti v oblakih in »zavajati« samega sebe s fiktivnim donosom, ki ga vidite na monitorju svojega računalnika. Zelo hitro se vam lahko zgodi, da se iz vlagatelja prelevite v zbiratelja denarja, kar ima za posledico, da se ne boste odločili prodati zaradi upanja na še več fiktivnega denarja. Izgovor za držanje delnic ali katerekoli druge naložbe boste iskali tudi v davku na dobiček, ki vas »stimulira«, da naložbo držite čim dlje v svojem portfelju. Bolje je včasih izgubiti nekaj potencialnega dobička, kot pa tvegati izgubo celotnega dobička.
4. Napovedovanje kratkoročnih trendov. Zaradi nepredvidljivosti gibanja kapitalskih trgov, ki je posledica neštetih dogodkov, ki vplivajo eden na drugega, je kratkoročno napovedovanje trendov postalo skoraj nemogoče početje. Veliko lažje je predvideti, ali bo vlagatelj uspel v desetletnem obdobju, kot pa v roku nekaj mesecev. A to številni vlagatelji, in moram povedati, da kar precej uspešno, počnejo. A ti ljudje imajo veliko znanja in tudi časa, da neprestano spremljajo informacije, ki prihajajo iz trga. Nekdo brez teh informacij in časa bo vse to zelo težko počel in lahko že zaradi ene napačno razumljene informacije kupil ali prodal naložbo, pri tem pa sam sebi naredil škodo. Stojte za svojo strategijo, ji sledite, učite pa se rajši iz napak drugih, ne iz svojih.
Določitev vašega profila tveganja
Vsak si želi portfelj, katerega ne bi rabili nikoli prilagajati, a je to nemogoče. Najboljši približek temu je vnaprejšnja določitev razmerij med posameznimi naložbenimi tipi, nato pa enkrat letno poskrbeti za prilagoditev v smeri izravnave začetne sestave. Zelo dobra opcija je določitev, kako visok padec je za vas še sprejemljiv oz. kako visok padec ne bo pustil trajnih posledic in temu primerno prilagoditi portfelj. Gre za neke vrste stresni test, pri katerem pri posameznemu tipu naložbe (delnica, obveznica, denar) določite za koliko lahko pade pri pojavu finančne krize ter na podlagi razmerij med posameznimi tipi naložb ugotovite, kako močno lahko zaniha celoten naložbeni portfelj v najslabšem možnem scenariju. V kolikor padec pri hipotetični finančni krizi presega vašo mejo še sprejemljivega nihaja, morate prilagoditi razmerja tako, da morebitni padci ne bodo kratili vašega spanca.
Vsem nam je jasno, da se večini ljudi ne da neprestano ukvarjati s portfelji. Kako naj se tega torej loti »kavč vlagatelj«? Kako naj sestavi portfelj, ki bo poleg pravega razmerja med posameznimi naložbenimi tipi dosegal tudi najnižjo stopnjo tveganja ob čim višji pričakovani donosnosti? Delnice na primer imajo najvišjo pričakovano donosnost, a na drugi strani tudi najvišjo stopnjo tveganja. Denar in denarni ekvivalenti na drugi strani predstavljajo najmanj tveganja, a je tudi pričakovana donosnost temu primerna. In med tem, ko boste del portfelja namenili delnicam, morate pri drugem delu portfelja poskrbeti za varovalko v obliki naložb s fiksnim donosom. Tako se boste izognili pretiranemu nihanju, kateremu smo priča na trgih. Pod naložbe s fiksnim donosom spadajo obveznice, podjetniške menice, depoziti, nepremičnine za najem oz. vse, pri čemur denarni tok ni odvisen od nihanj tečajev tržnih vrednostnih papirjev. Ne pozabite, da gre le za splošen model, ki se naj prilagaja vašim potrebam, časovnemu horizontu ter pričakovanjem in se mora sproti modificirati.
Poglejte si tabelo, ki je sestavljena ravno za namen vlagateljev, ki bi se radi čim manj ukvarjali z analiziranjem trga in neprestanim prilagajanjem. Prvi stolpec predstavlja stopnjo tveganja vlagatelja od najmanj do tistega najbolj. Ostali stolpci pa predstavljajo delež posameznega naložbenega tipa, katerega naj ima vlagatelj.
